Tehnološka prihodnost je že postala osebno vprašanje

Transhumanizem je široko intelektualno in kulturno gibanje, ki zagovarja uporabo znanosti in tehnologije za preseganje bioloških omejitev človeka. V najbolj praktični obliki govori o zdravljenju bolezni, nadomeščanju izgubljenih funkcij, daljšem zdravem življenju in boljšem dostopu do znanja. V bolj radikalni obliki pa odpira možnost načrtnega izboljševanja spomina, inteligence, čutov, telesa in celo prenosa dela osebnosti v digitalno okolje.

Meja med zdravljenjem in izboljševanjem ni jasna. Očala popravljajo vid, srčni spodbujevalnik vzdržuje življenjsko funkcijo, polžev vsadek omogoča sluh, pametni telefon pa že deluje kot zunanji spomin. Ko se pripomoček približa telesu in se poveže z živčnim sistemom, postane vprašanje identitete bolj neposredno: ali tehnologijo uporabljamo ali postopoma postajamo tehnološko razširjena bitja?

Od medicine do izboljšanega človeka

Velik del transhumanističnih zamisli izhaja iz legitimne želje po zmanjšanju trpljenja. Genska terapija, regenerativna medicina, napredne proteze, vmesniki možgani–računalnik in personalizirana diagnostika lahko ljudem povrnejo sposobnosti, ki so jih izgubili ali jih nikoli niso imeli. Pri tem tehnologija ne zmanjšuje človeškosti, temveč jo lahko okrepi: omogoči samostojnost, komunikacijo in sodelovanje v družbi.

Težava nastane, ko izboljšava ne odgovarja več na bolezen, ampak na tekmovanje. Če lahko nekdo kupi boljši spomin, hitrejšo pozornost ali biološko podaljšanje življenja, se medicinska inovacija spremeni tudi v vprašanje moči in neenakosti. Družba bi lahko dobila nov razred ljudi, ki niso privilegirani le z izobrazbo in kapitalom, temveč tudi z izboljšanim telesom in kognitivnimi sposobnostmi.

Ali je telo napaka, ki jo je treba popraviti?

Nekateri transhumanistični pogledi telo obravnavajo predvsem kot zastarel biološki nosilec informacij. Toda telo ni le stroj, ki prevaža možgane. Naše doživljanje, spomin, odnosi, čustva in občutek sebe nastajajo v stalni povezavi med živčevjem, hormoni, gibanjem, okoljem in drugimi ljudmi. Telesna omejenost ni vedno zgolj pomanjkljivost; je tudi okvir, v katerem nastajajo odgovornost, bližina, skrb in občutek minljivosti.

Če bi lahko odstranili vso ranljivost, bi morda odstranili tudi del pogojev, zaradi katerih se razvijajo sočutje, potrpežljivost in zavedanje vrednosti časa. To ne pomeni, da moramo trpljenje idealizirati. Pomeni pa, da izboljšanja ne moremo vrednotiti samo po merljivem povečanju zmogljivosti.

Digitalna nesmrtnost in problem kontinuitete

Zamisel o prenosu uma predpostavlja, da bi bilo mogoče dovolj natančno opisati strukturo in dinamiko možganov ter ju poustvariti v računalniškem sistemu. Tudi če bi to tehnično uspelo, bi ostalo filozofsko vprašanje: ali bi digitalna kopija nadaljevala zavest izvirne osebe ali bi nastalo novo bitje z njenimi spomini?

Kopija lahko govori z našim glasom, pozna naše navade in nadaljuje naše projekte. To še ne dokazuje, da smo se vanjo »preselili«. Informacijska podobnost ni nujno enaka subjektivni kontinuiteti. Digitalna nesmrtnost je zato lahko bolj podobna izredno prepričljivemu spomeniku kot dejanskemu nadaljevanju osebnega doživljanja.

Duhovnost v tehnološko razširjenem svetu

Duhovna tradicija človeka pogosto ne opredeljuje po količini informacij ali zmogljivosti, temveč po kakovosti pozornosti, odnosu do drugega, sposobnosti preseganja egoizma in iskanju smisla. Tehnologija lahko podpira nekatere od teh procesov: omogoča dostop do znanja, komunikacijo, biofeedback in boljše razumevanje lastnih navad. Ne more pa sama določiti, za kaj bomo svoje sposobnosti uporabili.

Večja inteligenca ne pomeni samodejno večje modrosti. Daljše življenje ne zagotavlja globljega življenja. Neposreden dostop do informacij ne ustvarja etične presoje. Transhumanizem postane zrel šele takrat, ko vprašanje »kaj je mogoče« poveže z vprašanji »kaj je dobro«, »za koga« in »pod kakšnimi pogoji«.

Pet meril za odgovorno izboljševanje

  • Zdravstvena korist: ali tehnologija zmanjšuje trpljenje in povečuje samostojnost?
  • Svobodna odločitev: ali lahko posameznik resnično izbere brez pritiska delodajalca, države ali trga?
  • Dostopnost: ali izboljšava zmanjšuje ali povečuje družbene razlike?
  • Povratnost in varnost: ali je poseg mogoče ustaviti ter ali razumemo dolgoročne posledice?
  • Človeško dostojanstvo: ali človek ostaja subjekt odločanja ali postaja izdelek, profil in zbirka optimiziranih kazalnikov?

Ne potrebujemo zavračanja tehnologije, temveč boljšo predstavo o človeku

Transhumanizem nas sili, da ponovno opredelimo napredek. Prihodnost verjetno ne bo izbira med popolnoma naravnim in popolnoma umetnim človekom. Že zdaj živimo v vmesnem prostoru. Odločilno bo, ali bomo tehnologijo razvijali kot orodje za svobodnejše, bolj zdravo in odgovorno življenje ali kot sistem nenehne primerjave, nadzora in optimizacije.

Če lahko izboljšamo telo in inteligenco, moramo hkrati razvijati tudi modrost, sicer bomo le hitreje dosegali slabo izbrane cilje.